Gasilstvo in civilna zaščita

Civilna zaščita

Štab civilne zaščite:

IME FUNKCIJA NASLOV TELEFON
Štefan Kuhar Poveljnik Košarovci 26, 9206 Križevci 051/666 760
Stanko Kozic Namestnik poveljnika Stanjevci 103, 9203 Petrovci 041/230 130
Robert Hari Član štaba CZ Gornji Petrovci 92, 9203 Petrovci 031/664 873
Janez Vukanič Član štaba CZ Košarovci 21, 9206 Križevci 02/554-10-99
Janez Kerčmar Člana štaba CZ Križevci 79, 9206 Križevci 041/343 396

Načrti zaščite in reševanja:

  1. Nevarne snovi: Načrt zaščite in reševanja ob uporabi orožij ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi na območju Občine Gornji Petrovci
  2. Terorizem: Operativni načrt ukrepanja ob manjših nesrečah z nevarnimi snovmi in nenadnih onesnaženj vodotokov v Občini Gornji Petrovci
  3. Letalska nesreča: Občinski načrt reševanja ob letalski nesreči
  4. Sklep o sprejemu načrta obveščanja, alarmiranja in aktiviranja v Občini Gornji Petrovci
  5. Načrt obveščanja, alarmiranja in aktiviranja v Občini Gornji Petrovci in podpisi odgovornih oseb.
  6. Delni načrt zaščite in reševanja ob jedrski ali radiološki nesreči na območju Občine Gornji Petrovci

Gasilska zveza Gornji Petrovci

Vsi predsedniki in poveljniki PGD

Vsi predsedniki in poveljniki PGD

Občinska gasilska zveza Gornji Petrovci je bila ustanovljena 24.01.1999 na ustanovnem občnem zboru, ko so delegati sprejeli statut zveze in hkrati podpisali pogodbe vseh 13 prostovoljnih gasilskih društev o ustanovitvi gasilske zveze. Prvi predsednik GZGP je bil Aleksander Bagar, od leta 2006 pa je predsednik Johann Laco. Prvi poveljnik zveze je bi Aleksander Kerčmar. Zvezi sta še poveljevala Ludvik Škerlak in Robert Bobič.

Občni zbor GZ GP, 13.3.2010

Občni zbor GZ GP, 13.3.2010

Novo ustavljena zveza se je takoj soočila s tekočo gasilsko problematiko.Pomembna naloga je bila urediti članstvo v zvezi, ki se danes vodi v elektronski obliki s spletno aplikacijo Vulkan. Trenutno je vpisanih 561 gasilcev in gasilk. Gasilska društva so v teh letih prejela več ročnih radijskih postaj in pozivnikov, zato je bilo potrebno člane društev usposobiti za uporabo nove tehnologije in voditi evidenco opreme. Velika pozornost se posvečena izobraževanju gasilcev. Nekatera izobraževanja organizirajo v sodelovanju z ostalimi gasilskimi zvezami, osnovne in nadaljevalne tečaje za gasilce pa izvajajo sami.Vsakoletno opravilo je pregled društev, kakor tudi sektorska tekmovanja in občinsko gasilsko tekmovanje. Vsako leto občinska gasilska zveza organizira tudi vajo ob mesecu požarne varnosti v skladu z navodili Gasilske zveze Slovenije.Gasilska zveza je gasilskim društvom v podporo in pomoč tudi pri organizaciji raznih prireditev, kot so prevzem prapora, obletnice ter prevzem gasilske opreme.Skupaj z društvi izvajajo tudi evidentiranje operativnih članov posameznih društev, kakor tudi postopek za napredovanje v čine in podelitve odlikovanj. Društva je gasilska zveza ves čas spodbujala in še spodbuja za izvajanje preventivnih nalog in za čim boljšo operativno pripravljenost.Posebno humanost in požrtvovalnost je 11 gasilcev iz gasilske zveze pokazalo julija 2008, ko so sodelovali v sanaciji posledic neurja na Ptujskem območju. S tem so pokazali, da gasilci res priskočijo na pomoč vedno in vsakomur, ko je to najbolj potrebno. Prvih deset let Gasilske zveze Gornji Petrovci je čas otroštva in zavedanja samega sebe. Kljub temu je Gasilska zveza Gornji Petrovci opravila svojo vlogo v tem času in tem prostoru. Požrtvovalnim gasilcem, ki so dali pečat prvim desetim letom pa so bili v pomembno podporo Gasilska zveza Slovenije,  regijski svet in regijsko poveljstvo, Občina Gornji Petrovci in prostovoljna gasilska društva, ki so članice zveze. Pred njimi so novi časi in novi izzivi. Zagotovo bodo zmogli tudi v naprej, tudi s pomočjo gasilskega slogana “Na pomoč”.

Gasilska društva

Društvo Naslov Pošta Davčna številka
1 PGD Adrijanci Adrijanci 53 9203 Petrovci 63012251
2 PGD Boreča Boreča 35 9203 Petrovci 60998644
3 PGD Gornji Petrovci Gornji Petrovci 81/a 9203 Petrovci 58599681
4 PGD Košarovci Košarovci 21/a 9206 Križevci 77728297
5 PGD Križevci Križevci 153/b 9206 Križevci 45262187
6 PGD Kukeč Kukeč 21 9206 Križevci 61604747
7 PGD Lucova Lucova 44 9203 Petrovci 69325758
8 PGD Martinje Martinje 25 9203 Petrovci 48458376
9 PGD Neradnovci Neradnovci 62 9203 Petrovci 46821481
10 PGD Peskovci Peskovci 30 9204 Šalovci 28868536
11 PGD Stanjevci Stanjevci 36/a 9203 Petrovci 78002559
12 PGD Šulinci Šulinci 44 9203 Petrovci 68656602
13 PGD Ženavlje Ženavlje 14 9203 Petrovci 63376741

PGD Adrijanci

Adrijanski gasilci med leti 1931 in 1936

Adrijanski gasilci med leti 1931 in 1936

Leta 1903 so v kraju Adrijanci nabavili dvokolesno ročno brizgalno znamke Walser zmogljivosti 200 l/min. Za njeno brezhibno delovanje je bil odgovoren župan. Ta je za delo z njo določil potrebno številko mlajših ljudi, ki so od časa do časa z brizgalno praktično delali. Tak način obrambe pred požari so v kraju ohranili vse do leta 1925, ko so poskušali po zgledu sosednjih krajev ustanoviti redno gasilsko društvo. Kljub prizadevanju nekaterih vaščanov, še posebej Štefana Luca in Josipa Kovača, ustanovitev ni uspela. Za društveno delo še ni bilo dovolj pripravljenosti, tako da so obrambo pred požari vse do leta 1931 izvajali na obstoječi način. Leta 1931 pa je ustanovitev društva, za kar je dal pobudo Josip Abraham, uspela. Pri ustanovitvi sta se poleg Abrahama še posebej angažirala Štefan Lucu in župan Aleksander Kerčmar. Ustavni zbor je bil sklican 11. 11. 1931 v tamkajšnji osnovni šoli. Po predhodnem popisu se ga je udeležilo 27 članov. Na zboru so sprejeli društvena pravila, ki jih je potrdil veliki župan Mariborske oblasti. Vključili so se v križevsko gasilsko župo, ki jo je vodil šolski upravitelj Josip Džuban, in s tem postali tudi član Jugoslovanske gasilske zveze v Ljubljani. Člani društva so dali slavnostno zaobljubo, da bodo zvesto opravljali naloge, ki jim jih nalagajo društvena pravila. Na izboru so izvolili naslednje vodstvo: načelnik Štefan Luco, poveljnik Aleksander Smodiš, podpoveljnik Josip Abraham, blagajnik Geza Kovač, orodjar Ludvik Matuš, trobentača Ignac Vincenc in Elek Šimon, tajnik Janez Matuš; nadzorni odbor: predsednik Štefan Špilak, člana Štefan Luco in Alojz Kuplen.

PGD Adrijanci med leti 1975 do 1982

PGD Adrijanci med leti 1975 do 1982

Leta 1928 so se vaščani odločili za zgraditev orodjarne po načrtih Štefana Godine, evangeličanskega duhovnika iz Gornjih Petrovcev. Ob orodjarni so zgradili tudi 25 m visok zvonik z dvema zvonovoma. Leta 1933, po izidu Zakona o organizaciji gasilstva v Kraljevini Jugoslaviji (v nadaljevanju ZOGKJ 1933), se je društvo preimenovalo v Gasilsko četo Adrijanci, ki se je vključila v Gasilsko župo Murska Sobota in preko te v Gasilsko zajednico Dravske banovine v Ljubljani. Do leta 1937 v vodenju čete ni bilo posebnih sprememb. Tega leta pa so na občnem zboru izvolili novo vodstvo. Upravni odbor so sestavljali predsednik Štefan Luco, poveljnik Aleksander Smodiš, podpoveljnik Josip Abraham, tajnik Janez Matuš, blagajnik Štefan Smodiš. Orodjar Ludvik Matuš. V nadzorni odbor so bili imenovani Štefan Špilak (predsednik), Štefan Luco in Elek Simon (člana).

Med okupacijo je bila četa podrejena petrovskemu notarju Andrasu Barandiju. Ta je pogosto kontroliral delovanje društva, poseben pa je zahteval poveljevanje v madžarskem jeziku, čemur so se člani upirali. V letu 1943 je notar oblikoval skupino obveznih gasilcev: moški, rojeni v letih 1888-19600, so bili določeni za nadomestilo tistim aktivnim članom, ki bi morebiti bili vpoklicani v vojsko. K tej enoti je priključil še mladince letnikov 1923-1927, ki so bili obvezno tudi pripadniki mladinske organizacije Levente. Oboji so bili dolžni opravljati opazovalno službo in vaditi v društvu. Med okupacijo je društvo vodil Štefan Luco. Leta 1945 je po nalogu krajevnega narodnega odbora vodenje društva prevzel Aleksander Smodiš. Ko je zbral zadosti članov, je pričel urejevati opremo in orodje in četo vodil vse do leta 1948. Tega leta se je četa na podlagi Zakona o prostovoljnih gasilskih društvih (v nadaljevanju ZPGD 1948) preimenovala v društvo. Le-to je sprejelo nova društvena pravila in se vpisalo v register gasilskih društev pri Poverjeništvu za notranje zadeve OLO Murska Sobota. V vodstvo društva so bili izvoljeni Aleksander Smodiš (poveljnik), Josip Abraham (podpoveljnik), Ludvik Kerčmar (tajnik), Janez Matuš (blagajnik), Josip Časar (orodjar).

Otvoritev gasilske brizgalne, leta 1966

Otvoritev gasilske brizgalne, leta 1966

Na začetku 60. let je društvo po posebnem prizadevanju poveljnika Ernesta Kovača nabavilo motorno brizgalno Savica zmogljivosti 300l/min. in pripadajočo opremo. Orodje so hranili v leseni garaži ob šolskem poslopju. Proti koncu 40. let pa so nabavili močnejšo brizgalno Ziegler in kmalu zatem tudi orodno vozilo UAZ. V poslopju osnovne šole, imenovanem tudi Hartnerjeva šola (zgrajena v letih 1912-1913), ki je bilo predano v last društva, so uredili garažni prostor in dvorano za vaške potrebe. Od leta 1991 naprej so društvo vodili poveljnik Edvin Škerlak, podpoveljnik Vlado Časar, tajnik Vlado Županek, blagajnik Karel Kovač, orodjar Emil Kovač. Leta 1993 so vodenje društva prevzeli Jože Kovač kor predsednik, Štefan Abraham kot tajnik, Jože Časar kot poveljnik in Karel Kovač kot blagajnik. Adrijansko gasilsko društvo je ves čas pestilo pomanjkanje članstva in vodstvenega kadra, kar je oteževalo društveno delo. Društvo deluje v minimalnem obsegu.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Boreča

Stara gasilska brizgalna pri gasilskem domu v Boreči

Stara gasilska brizgalna pri gasilskem domu v Boreči

Kraj se je gasilsko organiziral relativno pozno, razlog za to pa je bilo maloštevilno prebivalstvo. Večina tistih, ki so bili sposobni za gasilsko delo, je namreč med obema svetovnima vojnama odhajala na sezonsko delo. K ustanovitvi društva je vsekakor veliko prispeval učiteljski par Emilija in Ratislav Slokar. Med okupacijo sta zakonca prebivala v Boreči, po osvoboditvi pa je Emilija prevzela ravnateljsko na trdkovski šoli. Glavni pobudniki za ustanovitev društva so bili Koloman Bedek, Franc Ficko, Ludvik Prosič in Karel Žekš. Ustanovni občni zbor je potekal 5. decembra 1945 pri Francu Ficku. V statičnem poročilu iz leta 1946 je zapisano, da se ga je udeležilo 25 članov, vsekakor veliko za tako majhen kraj. Podlaga za ustanovitev je bila poleg družbenega delovanja tudi skrb za varnost domačij, uporabili pa so seveda določila ZOGKJ 1933 in izkušnje, ki si jih imeli že ženaveljski in šulinski gasilci. Glede na takratne predpise so sprejeli poimenovanje Prostovoljna gasilska četa Boreča. Na ustanovnem zboru so izvolili naslednje vodstvo: poveljnik Koloman Bedek, podpoveljnik Franc Ficko, tajnik Karel Žekš, blagajnik Ludvik Prosič, orodjar Franc Časar in trobentač Oskar Prosič. Ob ustanovitvi je imela četa dvokolesno ročno brizgalno znamke Walser, štiri sesalne cevi, 150 metrov tlačnih cevi, dva krampa in dva kavlja. Uniforme so nabavili nekaj let pozneje.

PGD Boreča

PGD Boreča

Leta 1948 se je četa skladno z določili ZPGD 1948 preimenovala v društvo, le-to pa se je na podlagi sprejetih pravil registriralo pri Poverjeništvu za notranje zadeve OLO Murska Sobota. V procesu združevanja gasilskih organizacij se je boreško društvo priključilo Gasilskemu društvu Martinje, ki je v obeh krajih imela eno četo. Taka oblika organiziranja je trajala do leta 1952, od takrat pa društvi delujeta vsaka zase.

Leta 1956 je društvo dogradilo manjši gasilski dom z garažo, v 80. letih pa ga je razširilo, tako da so boreški gasilci sredi vasi dobili večje garaže in več skupnih prostorov. Leta 1964 so ob pomoči krajanov in Gasilske zveze Murska Sobota nabavili motorno brizgalno Savica, danes pa imajo še gasilsko vozilo UAZ, novo motorno brizgaln Ziegler zmogljivosti 800 l/min., orodno vozilo TAM in avtocisterno Magirus, ki so ju nabavili v 90. letih, ko je društvo najbolj napredovalo. V letu 1982 je društvo razvilo tudi prapor. V času svojega delovanja so boreški gasilci doma in v bližnji okolici gasili 12 požarov, vsaka generacija je prispevala k razvoju in ohranitvi društva, ki tudi danes skrbi za naraščaj in strokovni kader. Tudi zaradi širšega družbenega delovanja boreških gasilcev (poleg skrbi ostalih krajanov seveda) se nekdaj zaprašena in blatna gorička vas danes ponaša z urejenimi cestami in lepim domom in delo nadaljujejo Anton Kozar, Karel Bedek in Štefan Pasičnjek.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Gornji Petrovci

Gasilska brizgalna pri gasilskem domu v Gornjih Petrovcih

Gasilska brizgalna pri gasilskem domu v Gornjih Petrovcih

Na petrovski osnovni šoli je v letih 1924-1945 poučeval in bil upravitelj Janos Paulik, po rodu Slovak, rojen v kraju Bekescsaba na Madžarskem. Po prihodu v Petrovce se je poleg obnove osnovne šole lotil tudi vseh drugih dejavnosti in tako je bil mdr. pobudnik ustanovitve gasilskega društva. V kraju je ubral naprednejše može in 17. maja 1925 v prostorih tedanje osnovne šole sklical ustanovni občni zbor, ki so se ga udeležili Štefan Godina (evangeličanski duhovnik), Šandor Gumilar, Franc Kardoš, Franc Kerčmar, Šandor Kerčmar, Ludvik Kučan, Ludvik Kuplen, Kalman Lazar, Jožef Lucu, Ludvik Lucu, Šandor Pondelek, Ferencz Smodiš, Franc Šarkanj, Janos Šarkanj in Ferencz Županek. Na ustanovnem občnem zboru so sprejeli društvena pravila in slovesno izjavo, s katero so se zavezali, da bodo naloge opravljali vestno in v skladu s sprejetimi društvenimi pravili. Zbor je izvolil naslednje vodstvo: Štefan Godina (načelnik), Janos Paulik (poveljnik), Ludvik Smodiš (podpoveljnik), Ludvik Kučan (tajnik), Aleksander Pondelek (blgajnik), Ludvik Kučan (oddelkovodja), Franc Županek (namestnik) in Aleksander Šebjanič (četar). Člani so sprejeli tudi sklep, da se društvo včlani v križevsko gasilsko župo in preko nje GZJv Ljubljani.

Gasilski dom v Gronjip Petrovcih

Gasilski dom v Gronjip Petrovcih

Ob ustanovitvi je imelo društvo dvokolesno ročno brizgalno, ki jo je prejelo od domače vasi. Brizgalna znamke Walser zmogljivosti 150 l/min. je bila nabavljena že pred 1. svetovno vojno, hranili pa so jo v leseni orodjarni. Opremo je sestavljalo 45 m tlačnih cevi, 4 sesalne cevi in dva ročnika ter drugo priročno orodje. Leta 1927 je društvo z zbiralno akcijo zbralo sredstva za nakup svečanih uniform in čelad. Po razglasitvi ZOGKJ 1933 se je društvo prilagodilo njegovim določilom in se leta 1924 vključilo v Gasilsko župo Murska Sobota. Leta 1936 je četa ob pomoči domačinov in Občine Gornji Petrovci zgradila prepotrebni gasilski dom z lesenim stolpom. V domu sta bila dva prostora, garaža in prostor za druženje gasilcev in domačinov. Do leta 1940 je društvo gasilo več požarov doma in tudi v okolici (Adrijanci, Stanjevci, Petrovci in Šulinci). Večji požar je bil v Petrovcih, kjer sta leta 1939 pogoreli poslopji Sidonije in Karla Lucu. Med madžarsko okupacijo je društvo izvajalo le naročene naloge. Tudi sredstev za dopolnjevanje opreme ni imelo.

Ženska ekipa PGD Gornji Petrovci

Ženska ekipa PGD Gornji Petrovci

Prvi povojni poveljnik je leta 1945 – po soglasju Krajevnega narodnega odbora Gornji Petrovci – postal Ludvik Smodiš. Njegova naloga je bila zbrati članstvo in urediti opremo, da bi le-ta bila brezhibna in uporabna za gašenje. Na občnem zboru leta 1946 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Aleksander Pondelek (predsednik), Ludvik Smodiš (poveljnik), Franc Kardoš (podpoveljnik), Karel Lepoša (tajnik), Aleksander Kučan (blagajnik), Franc Bagar (orodjar) in Franc Belec, Janez Kerčmar (trobentača). Po izidu ZPGD 1948 je ponovno prišlo do reorganizacije. Društvo je sprejelo nova društvena pravila. Leta 1950 se je na podlagi omejenega zakona petrovskemu društvu priključilo GD Stanjevci, vendar sta se društvi leta 1952 razdružili in poslej delujeta ločeno.

PGD Gornji Petrovci

PGD Gornji Petrovci

Prvo motorno brizgalno Savica zmogljivosti 300l/min. je društvo kupilo leta 1955, bila je domačega izvora in najboljši izdelek tistega časa, saj ni bila pretežka in zato primerna za vse terene. V letu 1958 so se člani društva odločili za gradnjo večjega doma. O lokaciji je bilo veliko nesoglasij med zgornjim in spodnjim delom vasi. Prevladalo je mnenje, da naj dom stoji na hribu. Gradnja se je pričela v letu 1958 in ob veliki vnemi gasilcev in tudi domačinov so ga predali namenu že naslednjo leto. Ob tej priložnosti je društvo razvilo gasilski prapor. Nekaj let kasneje, leta 1964, je bil  zgrajen tudi gasilski stolp, ki kraljuje nad spokojnim krajem. Neutrudno vodstvo društva si je vseskozi prizadevalo tudi za tehnični razvoj. Tako so leta 1967 kupili novo vozilo IMW in ponosno motorno brizgalno Ziegler, zmogljivosti 400l/min. Vodstvo je skrbelo tudi za vključevanje novih članov in njihovo izobraževanje.

PGD Gornji Petrovci, leta 2008

PGD Gornji Petrovci, leta 2008

V 70. letih sta zaživeli mladinski in ženska ekipa. Konec leta 1975 se je društvo odločilo za izpopolnitev opreme z nakupom močnejše motorne brizgalne Ziegler, zmogljivosti 800l/min, leta 1982 so kupili avtocisterno (5000l) znamke TAM 170 in postali območno gasilsko središče. Za prevoz opreme in orodja ter članstva je društvo v letu 2001 nabavilo novo orodno vozilo, znamke MERCEDES. V tem času se je formirala tudi pionirska ekipa. Število članov se je povečalo na 70, kar je zagotovilo, da bo društvo svoje poslanstvo dobro opravljalo.

Na občnem zboru, leta 2003 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Aleksander Bagar (predsednik), Simon Perš (podpredsednik), Suzana Pondelek (tajnica), Alenka Perš (blagajničarka), Vlado Kardoš (poveljnik) in Drago Luk (podpoveljnik). V nadzorni odbor so bili izvoljeni predsednik Drago Kisilak in člana Alojz Grah ter Franc Gašpar. Razvoj društva so poleg marljivega članstva od ustanovitve naprej posebej zaznamovali Franc Kardoš, Ernest Kovačec, Zoltan Pondelek, Ludvik Smodiš in sedanji, neumorni voditelj Aleksander Kerčmar.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Košarovci

PGD Košarovci

PGD Košarovci

Po zgledu že ustanovljenih gasilskih društev so se tudi v Košarovcih odločili, da bodo imeli samostojno gasilsko društvo. Materialne podlage ni bilo, kraj je imel le 28 gospodinjstev in malo prebivalcev, kljub temu so ustanovili gasilsko društvo. Ustanovni občni zbor je bil 5. februarja 1953, ob 10. uri, pri znanem kmetu Vincencu Kutušu. Prisostvovali so Gregor Baler, Štefan Cug, Ernest Kranjec, Vlado Kuhar, Vincenc Kutuš, Janez Šinkec, Ludvik Šinkec, Josip Vaš in Gregor Vukanič ter okrajni poveljnik Karel Flisar in sektorski poveljnik Jože Škerlak. Ustanovni občni zbor je vodil Vincenc Kutuš, ki je članstvo seznanil z nalogami v gasilskem društvu in predlagal tudi sprejem društvenih pravil in statusov. V odpravni odbor so bili izvoljeni Vincenc Kutuš (predsednik), Vlado Kuhar (poveljnik), Štefan Cug (sekretar), Janez Šinkec (blagajnik), Gregor Vukanič (orodjar), Ludvik Šinkec (podpoveljnik) in Gregor Baler (adjotant), v nadzorni odbor pa: Štefan Flisar (predsednik), Janez Šinkec in Koloman Flisar (člana). Kmalu po ustanovitvi je društvo kupilo enoosno ročno brizgalno Walser, Gasilska zveza Murska Sobota pa jim je dala nazaj kolobarjev tlačnih cevi. Društvo se je že od samega začetka soočalo z materialnimi težavami. Konec 60. let so kupili novo motorno brizgalno Ziegler zmogljivosti 400l/min., leta 1977 pa so začeli graditi gasilski dom in ga v enem letu tudi končali in predali namenu. Ob pomoči domačinov in okoliških vasi je društvo zbralo toliko sredstev, da je v letu 1983 lahko kupilo orodno gasilsko vozilo UAZ. S tem nakupom so za dalj časa zaključili opremljanje in se bolj posvetili izobraževanju in pridobivanju novih članov. Sedanje vodstvo, ki ga sestavljajo večinoma mlajši člani, si tako kot predhodniki prizadeva za razvoj društva, predvsem pa za njegovo ohranitev.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Križevci

Gasilski dom Križevci

Gasilski dom Križevci

Pobudo za ustanovitev Gasilskega društva je dal tamkajšnji obrtnik – dimnikar Franjo Landi. Pri pripravi potrebnih listin mu je pomagal šolski upravitelj Janos Flisar, znani evangeličanski pisec. Ustanovni občni zbor društva je bil sklican 1. marca, 1908 v OŠ, v Križevcih, udeležilo se ga je 25 predhodno popisanih članov. Na njem so sprejeli društvena pravila, ki so bila napisano v madžarskem jeziku, potrditi pa jih je moral krajevni in notranji minister v Budimpešti. Na tej podlagi se je društvo lahko registriralo in javno delovalo. Pri pregledu pravil oz. registra pa je bilo ugotovljeno, da so bila potrjena šele 25. maja, 1910. Za kaj je nastal tak časovni zamik, ni znano, verjetno društvo sprejetih pravil ni takoj odposlalo. Vodstvo društva so prevzeli Franjo Landi, kot poveljnik, Ivan Kerčmar, kot tajnik in Ludvik Kutoš kot orodjar. Ob ustanovitvi je društvo imelo le eno ročno brizgalno Walser in 45 metrov tlačilnih cevi. Orodje je bilo shranjeno v leseni orodjarni.

Blagoslov novega prapora, Križevci 2010

Blagoslov novega prapora, Križevci 2010

Med 1. svetovno vojno se je stanje v društvu poslabšalo. Veliko članov je odšlo na bojišča, delo v društvu so prevzeli starejši domačini, ki pa niso bili vešči gašenja in zato je bilo mnogo požarov nepogašenih. Po končani 1. svetovni vojni se je življenje v društvu počasi vrnilo. Z ustanovitvijo Gasilske zveze Jugoslavije v Ljubljani je društvo imeli tudi nekoliko več podpore. Vanj so se vključili novi člani. Leta 1925 se je društvo vključilo v križevsko gasilsko župo in sprejelo društvena pravila Gasilskega zveze Jugoslavije v Ljubljani.

Ženska ekipa PGD Križevci

Ženska ekipa PGD Križevci

Po sprejetju ZOGKJ 1933 se je preimenovalo v četo in se je vključilo v novoustanovljeno Gasilko župo Murska Sobota. Leta 1933 so križevski gasilci sodelovali pri gašenju velikega požara v domačem kraju – pri Ludviku Kuronji in Anji Lepoša. Poročilo o požaru pravi, da gasilci niso upoštevali županove zahteve, ki je hotel, da čim več pogori, da bi škodo poravnala zavarovalnica. Na občne zboru v letu 1934 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Josip Džuban, šolski upravitelj (predsednik), Franjo Landi (poveljnik), Janez Flisar (podpoveljnik), Janez Hari (tajnik), Franc Landi (blagajnik), Ludvik Kutoš (orodjar). V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Adam Zakoč (predsednik), Aleksander Kučan in Janez Kerčmar (člana). To vodstvo je četo vodilo do leta 1939, ko je prišlo do sprememb: Franjo Lang je postal predsednik, šolski upravitelj Koloman Kučan poveljnik, Mihael Kuronja (podpoveljnik), Janez Hari (tajnik), Ludvik Luthar orodjar in dr. Aleksander Rituper (član). V nadzornem odboru je funkcijo predsednika prevzel Aleksander Kučan, Karel Kerec in Geza Bačič in funkcijo članov.

Mladi gasilci PGD Križevci

Mladi gasilci PGD Križevci

V letu 1940 je vodstvo čete imenovalo obvezne gasilce, ki so nadomeščali aktivne gasilce poklican v vojsko. Četa je v 10. letih sodelovala pri gašenju 12. požarov, od teh sta bila dva v domačem kraju. Med okupacijo sta društvo vodila Franjo Ladni in Koloman Kučan, slednji le to januarja, 1949, ko je bil prisilno mobiliziran, njegovo delo je nadaljeval Mihael Kuronja. Med okupacijo tudi ni bilo društvenega napredka, veliko članov je bilo na prisilnem delu ali mobilizirani v madžarsko vojsko. Leta 1945 je krajevni narodni odbor Križevci za poveljnika imenoval Janeza Flisarja, za tajnika pa Janeza Harija. Prva naloga obeh je bila zbrati članstvo, urediti orodje in začeti z vadbo. Na občnem zboru 15. septembra, 1946 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Janez Flisar (poveljnik), Pavel Kučan (podpoveljnik), Janez Hari (tajnik), Franc Landi (blagajnik), Ludvik Luthar (orodjar) in Janez Sever (četar). Po izidu z PGD 1948 se je četa preimenovala v društvo, ki je sprejelo nova društvena pravila in kupilo tudi nekaj uniform in tlačnih cevi.

Najmlajši člani PGD Križevci

Najmlajši člani PGD Križevci

Leta 1950, ko je potekalo združevanje gasilskih društev, se je križavskemu društvu priključilo GD Lončarovci, vendar le do leta 1952. Vse do leta 1960 so si v društvu prizadevali za izgradnjo gasilskega doma. To leto so dom ob podpori domačinov in članstva zgradili. 7. februarja istega leta so na občnem zboru izvolili naslednje vodstvo: Evgen Berke (predsednik), Dezider Hari (poveljnik), Ludvik Kučan (podpoveljnik), Zoltan Čahuk (tajnik), Ludvik Čahuk (blagajnik) in Elemer Hari (orodjar). Nadzorni odbor so bili izvoljeni Aleksander Šinkec (predsednik), Aladar Kerec in Karel Kučan (člana). Društvo je k gasilskemu domu dogradilo še večjo dvorano z garažnimi prostori in v 90. letih tudi stolp. Ves čas so skrbeli za opremo: prvi manjši motorni brizgalni so v 70. letih dodali še novo mobilno brizgalno Ziegler zmogljivosti 800l/min, za prevoz orodja pa so kupili orodno vozilo TAM 80T5B in naposled še avtocisterno TAM5 500. Tudi skrbi za izobraževanje kadrov niso zanemarili, prav tako pa se je v društvo vsako leto vključilo nekaj novih članov. Za uspehe gre zahvala prebivalcem kraja, številnemu članstvu, posebej pa so društveni napredek zaznamovali Jože Kuronja, Janez Kerec, Zdenko Hari, Elemer Hari, Zoltan Čahuk, Janez Magdič in še mnogi neimenovani. Novo vodstvo v letu 2003 so: Rober Bobič (predsednik), Jože Bobič (predsednik NO), Dejan Bobič (poveljnik), Janez Čahuk (podpoveljnik), Drago Gašpar (tajnik) in Janez Kerčmar (blagajnik).

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : samozal. F. Gombov, 2009]

pgdkrizevci (2) pgd krizevci (3) pgd krizevci

PGD Kukeč

pgd kukecZaradi pogostih požarov v naselju Kukeč in dejstva, da so v okolici že delovala gasilska društva, je tudi v tem naselju skrita želja, da ustanovijo gasilsko društvo. Med pobudniki je bil posestnik Karel Gorza, ki je (čeprav je bil že v letih) uspel okrog sebe zbrati 24 članov. Pri posestniku Janezu Srešu je bil 27. decembra 1939 sklican ustanovni občni zbor, ki so se ga udeležili Koloman Cifer, Karel Čarni, Štefan Čarni, Ludvik Gergar, Karel Gorza, Koloman Hari, Jožef Hujs, Janez Kerčmar, Karel Kerčmar, Ludvik Kerčmar, Ludvik Kovač, Karel Kuhar, Evgen Oškola, Ernest Sreš, Janez Sreš, Kolman Sreč, Ludvik Sreš, Vincenc Sreš, Karel Sukič, Aladar Šinkec, Koloman Šinkec in Koloman Vaš. Ustanovni občni zbor je vodil Janez Kerčmar, ki je prisotne seznanil z ZOGKJ 1933 in predvsem z njihovimi nalogami in predlagal, da se društvo imenuje Gasilska četa Kukeč. Izvolili so naslednje vodstvo: Janez Kerčmar (predsednik), Karel Gorza (poveljnik), Ernest Sreš (podpoveljnik), Koloman Hari (tajnik), Josip Hujs (blagajnik), Janez Sreš (oddelkovodja) in Karel Čarni (orodjar). Nadzorni odbor so bili izvoljeni: Karel Sukič, Karel Kerčmar, Vincenc Sreš, Koloman Šinkec in Evgen Oškola. Ob ustanovitvi je imelo društvo le dvokolesno ročno brizgalno Walser zmogljivosti 200l/min. in 15m tlačnih cevi. Orodje je bilo shranjeno v leseni orodjarni v slabem stanju. S to, sicer slabo opremo, se je društvo toliko izurilo, da je lahko organizirano nastopilo na požarišču. Okupacija je tudi Gasilskemu društvu Kukeč onemogočila hitrejši tehnični razvoj, zaradi odhoda v vojsko in na prisilno delo se je zmanjšalo število članov. Po osvoboditvi je društvo pod poveljstvom Karla Gorze, ki ga je začasno postavil krajevni narodni odbor, pričelo zbirati člane, da bi lahko normalno nadaljevali z delom. Težave pa niso bole samo s članstvom, ampak tudi s pomanjkanjem sredstev za osebno in drugo opremo. Člani društva so se vse do leta 1952, ko so nabavili uniforme, obveznih vaj udeleževali v civilnih oblačilih. Stanje se je zelo popravilo, ko sta vodilni funkciji prevzela Viktor Sreš in Koloman Kovač. Prvi je po opravljenem tečaju za gasilske podčastnike prevzel mesto poveljnika, drugi pa mesto podpoveljnika in pozneje predsednika. Gasilski dom je društvo (po dolgih razpravah, kje naj bo postavljen) zgradilo v letu 1961, pozneje pa so bili dozidani novi prostori. Prvo motorno brizgalno so dobili leta 1967, in sicer »Savico« zmogljivosti 300l/min. V letu 1979 so se v društvu odločili za nakup nove motorne brizgalne Ziegler, zmogljivosti 800l/min. Orodje so prevažali z doma izdelano prikolico in šele leta 1986 so po zaslugi Geze Kočiča kupili novo orodno vozilo TAM 80. V nadaljnjem razvoju društva vsekakor pomembno mesto zavzemata predsednik Jože Cifer in poveljnik Jože Ciglar, ki kljub pomanjkanju članstva obvladujeta naloge, ki jih ima društvo. Delo nadaljujejo Janez Cifer (predsednik), Slavko Cifer (poveljnik) in Jože Groza (tajnik).

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Lucova

Otvoritev prenovljenega gasilskega doma v Lucovi

Otvoritev prenovljenega gasilskega doma v Lucovi

V kroniki Gasilskega društva Lucova je zapisano, da sta pobudo za njegovo ustanovitev dala Jožef Balek in Anton Cvernjek. Pri pripravah na ustanovitev društva sta ves čas aktivno sodelovala tudi upravitelj gornjepetrovske šole Janos Paulik in župan Alojz Kardoš. Ustanovni občini zbor je bil 26. februarja leta 1932 v hiši Jožefa Baleka, po predhodnem popisu se ga je udeležilo 26 članov. Prisostvovala sta mu tudi starešina križevske župe Josip Džuban in rajonski preglednik Adam Bohar iz Stanjevec. Obravnavali so društvena pravila in sprejeli sklep, da se društvo včlani v križevsko gasilsko župo. V vodstvo so bili izvoljeni: Jožef Balek (načelnik), Anton Cvernjek (poveljnik), Ivan Bagar (podpoveljnik), Štefan Pondelek (tajnik), Janez Jošar (blagajnik), Franc Lepoša (nadzornik opreme) in Ludvik Pondelek, Karel Kovač ( trobentača). V nadzorni odbor so bili izvoljeni Aleksander Žižko (predsednik), Štefan Kardoš, Oskar Časar in Ludvik Gašpar (člani). Ob ustanovitvi je imelo društvo dvokolesno brizgalno Walser zmogljivosti 150 l/min., 15 metrov tlačnih cevi in 20 svečanih uniform. Orodje je bilo hranjeno v leseni šupi.

pgd lucovaLeta 1933, ko je izšel ZOGKJ, se je društvo reorganiziralo in preimenovalo v četo. Naslednje leto je po ukinitvi Gasilske župe Križevci postalo član murskosoboške gasilske župe. Prvih župnih vaj se je udeležilo v Križevcih leta 1933. Kljub nezadostni pripravi je društvo med 23 nastopajočimi osvojilo 9. mesto. V letu 1935 je društvo kupilo nekaj dodatne cevne opreme. Prvi ognjeni krst so člani doživeli leta 1938 v Šulincih, kjer sta pogoreli dve stanovanjski hiši. Na občnem zboru leta 1937 je v vodstvo prišlo do sprememb. Upravni odbor: Ivan Bagar (predsednik), Franc Bohar (poveljnik), Štefan Pondelek (tajnik), Janez Jošar (blagajnik), Franc Lepoša (orodjar), Franc Pondelek ( podpoveljnik) in Karol Kovač (trobentač). V nadzorni odbor so bili izvoljeni Ludvik Kardoš (predsednik), Štefan Kardoš, Oskar Časar in Aleksander Bohar (člani). Do leta 1941 je društvo sodelovalo še pri gašenju treh večjih požarov, v Adrijancih, Čepincih in Neradnovcih. Med madžarsko okupacijo sta društvo vodila Aleksander Bohar (poveljnik) in Ivan Bagar (predsednik), člani so izvajali le najnujnejše naloge. Leta 1945 je krajevni narodni odbor Lucova za poveljnika imenoval Jožefa Baleka. Njegova naloga je bila, da četo usposobi za gašenje in reševanje. Dolžnosti poveljnika je opravljal do leta 1947, ko je bilo na občnem zboru izvoljeno novo vodstvo: Jože Balek (poveljnik), Koloman Kučan (podpoveljnik), Jožef Felkar (tajnik), Aleksander Bohar (blagajnik) in Franc Lepoša (orodjar). Po izidu ZPGD je 1948 je četa na svojem rednem občnem zboru sprejela nova društvena pravila in se preimenovala v društvo. Le-to se je leta 1950 združilo z GD Šulinci, združitev je trajala do leta 1952. Za hrambo orodja in opreme je društvo uporabljalo vaško zgradbo. Načrtovali so tudi gradnjo doma, ki so ga postavili šele v letih 1974-1975, ko so stari parni mlin preuredili v dvorano in orodjarno.

pgd lucova (2)Leta 1962 so kupili motorno brizgalno Savica zmogljivosti 300 l/min., sredi sedemdesetih let pa še motorno brizgalno Ziegler zmogljivosti 400 l/min. Za prevoz orodja in opreme so v letih so v letu 1987 kupili terensko vozilo Dogde, ki je bilo predelano v orodno gasilsko vozilo leta 1990 so kupili drugo orodno vozilo, Mahindra. Krovno sireno so kupili v letu 1991 in v letu 1992 razvili društveni prapor. Leta 1999 se je društvo odločilo za nakup orodnega vozilo TAM 2001 in cisterne TAM 4500. Leta 2002 so kupili novo motorno brizgalno Rosenbauer zmogljivosti 800 l/min. na občnem zboru leta 1990 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Ernest Kardoš (predsednik), Zoltar Felkar (podpredsednik), Franc Belec (poveljnik), Jože Žilavec (podpoveljnik), Ivan Panker (tajnik), Tibor Novak (blagajnik od leta 1998), Ignac Matjašec (blagajnik od leta 1999) in Franc Lesic (blagajnik od leta 2003 naprej). Nadzorni odbor so bili izvoljeni: Štefan Kučan (predsednik od leta 1990 do 1993), Stanko Lepoša (predsednik od leta 1994), Štefan Grabar (predsednik od 1995 naprej) in Franc Bohar (član). Društvo je imelo vedno težave s pomanjkanjem članstva, kljub temu pa je svoje poslanstvo dobro opravljalo. V vodstvo je pogosto prihajalo do menjav. Društvo je imelo v domačem kraju kar pet večjih požarov, pri katerih se je kljub pomanjkljivi opremi dobro izkazalo. Pomagalo pa je gasiti še petnajst požarov izven domačega kraja. Poleg prizadevnega članstva so se za razvoj društva posebej zavzemali Jožef Balek, Anton Cvernjek, Ivan Bagar, Franc Bohar, Koloman Kučan, Jožef Felkar, Elimir Kovač, Franc Belec st., Franc Belec ml., Štefan Pondelek in Ernest Kardoš ter Ivan Panker.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Martinje

Gasilski dom v Martinju

Gasilski dom v Martinju

Gasilstvo društvo Martinje spada v zadnji krog ustanovljenih gasilskih organizacij v Prekmurju, toda kljub temu ni nič manj pomembno kot starejše društvo. Svoje poslanstvo je od samega začetka dobro opravljalo in iz leta v leto napredovalo. Tehtnih razlogov, za kaj v kraju že prej ni delovalo gasilsko društvo, ni mogoče najti; verjetno pa je na to vplivalo maloštevilno prebivalstvo in dejstvo, da so v okolici delovala gasilska društva in pokrivala tudi to območje.

pgd martinjePobudo za ustanovitev sta dala Jože Sukič in Janez Čerpnjak, ki sta jeseni, leta 1945 zbrala dovolj članstva in pripravila vse potrebno za ustanovitev, ki je bila formalno opravljena 6. februarja, 1946. Ustanovnemu občnemu zboru so prisostvovali Vendel Andrejek, Janez Čerpnjak, Štefan Kalamar, Vendel Kalamar, Alojz Kozar, Janez Kozar, Jožef Kozar, Jože Kozar, Vandel Kozar, Alojz Sukič, Anton Sukič, Janeze Sukič, Jožef Sukič, Karel Šanko, Vendel Šanko, Karel Viner, Štefan Viner, Mihael Zrim, Viljem Zrim. Izvolili so naslednje vodstvo: Janez Čerpnjak (poveljnik), Štefan Viner (podpoveljnik), Jože Kozar (tajnik), Kanel Viner (blagajnik) in Janez Sukič (orodjer). Ob ustanovitvi je društvo imelo priročno dvokolesno brizgalno znamko Walser in 45 m tlačnih cevi. Orodje so hranili v skednju pri zasebniku. Prva naloga društva je bila gradnja manjše orodjarne in društvenega prostora. Leta 1946 je bila ta naloga tudi opravljena.

pgd martinje (2)V letu 1949 so dom s pomočjo krajanov razširili še za dva prostora. Prvo motorno brizgalno Savica zmogljivosti 300 l/min so kupili leta 1962, uporabljali so jo vse do leta 1977. Ko so s pomočjo gasilske zveze kupili novo motorno brizgalno Ziegler zmogljivosti 400 l/min. Naslednja naloga je bila razširitev dvorane pri gasilskem domu, namenu so jo predali v letu 1980. Aktivnosti društva so se nadaljevale in konec leta 1990 so dobili rabljeno vozilo Land – Rover, ki je bilo večkrat v okvari, zato so leta 1995 kupili orodno vozilo znamke TAM. Ker obstoječa motorna brizgalna ni več zadoščala potrebam, so leta 1999 kupili novo, znamke Ziegler ultra power zmogljivosti 800 l/min. Preuredili so tudi gasilski dom, zamenjali celotno ostrešje in preuredili notranjost s centralnim ogrevanjem.

pgd martinje (3)Društvo je v letu 2004 razvilo gasilski prapor. Predsednik, ki do leta 2003 so bili Janez Čerpnjak (1946 – 1950), Vendel Šanko (1950 – 1955), Jožef Sukič (1955 – 1962), Janez Čerpnjak (1962-1971), Viljem Rogan (1971-1984), Anton Sukič (1984-1988), Janez Sukič (1988-1993), Ciril Kozar (1993-1998), Marjan Sukič (1998-2003). Poveljniki do leta 2003 so bili Jožef Kozar (1946-1949), Janez Sukič (1949-1976), Martin Zrim (1980-1984), Jože Sukič (1978-1980), Miran Sukič (1998-2003). Na občnem zboru leta 2003 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Marjan Sukič (predsednik), Franc Bokan (podpredsednik), Miran Sukič (poveljnik), Miran Gašpar (podpoveljnik), Nataša Kuhar-Čerpnjak (tajnica), Florian Sukič (blagajnik) in Klemen Kisilak (orodjar). Od leta 1998 v društvu deluje tudi ženska desetina. PGD Martinje veliko daje tudi izobraževanje kadrov. Uspeh društva so bili vseskozi povezani s prizadevnim članstvom, s pomočjo krajanom in dolgoletnim delom Janeza Sukiča. Delo pa uspešno nadaljuje Ciril Kozar, Metod Kozar, Jože Sukič, Marjan Sukič, Miran Sukič in Nataša Kuhar.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Neradnovci

pgd neradnovciNa ženaveljski šoli v letih 1928-1941 poučeval šolski upravitelj Karel Škerget, ki se je zavzemal za razvoj gasilstva v tem predelu Goričkega. Skupaj z županom Jožefom Valekom, sta leta 1933 ustanovila gasilsko društvo Neradnovci. Ustanovi zbor je bil 8. januarja 1933 na županovem domu, prisostvovali so Jožef Balek, Kalman Balek, Ludvik Balek, Rudolf Balek, Šandor Balek, Jože Duh, Karel Gomboc, Ludvik Grabar, Janez Horvat, Karel Horvat, Aleksander Karba, Rudolf Kardoš, Deneš Kovač, Karel Kovač, Ludvik Kuronja, Anton Lenarčič, Jože Lenarčič, Karel Lovenjak, Štefan Lovenjak, Koloman Luco, Ludvik Smodiš, Karel Šimon, Jože Šušlec, Martin Zrim in Viktor Zrinski. Potem ko so bili člani seznanjeni z nalogami društva so vsi podpisali izjavo s katero so se zavzemali, da bodo delo v gasilski organizaciji opravljali vestno in v skladu z društvenimi pravili. Izvolili so odpravni odbor, v sestavi: Jožef Balek (predsednik), Viktor Zrinski (poveljnik), Ludvik Kuronja (podpoveljnik), Rudolf Kardoš (tajnik), Karel Šimon (blagajnik), Rudolf Balek (orodjar) in Karel Gomboc (vodja oddelka). V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Jožef Balek (predsednik), Ludvik Lovenjak, Deneš Kovač, Karel Kovač in Janez Horvat (člani). Društvo se je po ustanovitvi vključilo v križevsko gasilsko župo. Še istega leta so dobili dvokolesno ročno brizgalno Walser, zmogljivosti 200 l/min in 45m tlačnih cevi. Društvo ni imelo gasilskega doma, brizgalno je shranjevalo v vaškem zvoniku. Po ustanovitvi soboške gasilske župe je društvo postalo njen član. V letih 1935 do 1936 so obstoječo brizgalno predelali v štirikolesno. Med okupacijo je društvo vodilo Jožef Balek in je bilo združeno z ženaveljskim društvom. Do organizacije društva po vojni je društvo vodil Viktor Zrinski. Leta 1947 je bilo izvoljeno novo vodstvo v sestavi Aleksander Balek (predsednik, Janez Horvat (podpredsednik), Jožef Balek (poveljnik), Štefan Zrinski (podpoveljnik), Rudolf Kardoš (blagajnik), Rudolf Balek (orodjar), in Karel Balek (adjutant). V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Karel Gomboc (predsednik), Kalman Luco in Rudi Balek (člana).

pgd neradnovci (2)Leta 1950 sta se društvi Neradnovci in Ženavlje ponovno združili, vendar je združitev trajala le do leta 1952. Na občnem zboru leta 1952 so izvolili novo vodstvo, ki je organiziralo izdelavo zidne opeke, za gradnjo gasilskega doma. Dom so pričeli graditi 1955, gradnja pa je trajala dalj časa, saj so ga šele leta 1962 predali namenu. Leta 1964 je društvo kupilo novo motorno brizgano Savica, zmogljivosti 300 l/min, ki so jo uporabljali vse do leta 1972, ko so s pomočjo OGZ kupili novo motorno brizgalno Ziegler, zmogljivosti 400 l/min. Ostalo opremo je društvo vseskozi dopolnjevalo, tako da je bilo za takratne razmere dobro opremljeno. Razširili so tudi dom, oz. zgradili še eno garažo. Po uspešnem zbiranju sredstev na Borovem gostüvanju in tudi drugimi zbiralnimi akcijami je društvo zbralo dovolj sredstev za nakup motorne brizgalne Ziegler 800 l/min. s potrebno opremo leta 1979. Kupili so tudi gasilski orodni avtomobil znamke UAZ, ki je služil za prevoz enote in blagajne. V društvu so ves čas razmišljali o hitrejšem, učinkovitejšem gašenju požarov in zato so se v letu 2002 odločili za nakup rabljene avtocisterne OAF iz Avstrije, ki je bila prilagojena k hribovitemu svetu. Zmogljivost cisterne je 3.000 litrov vode, ima pa še agregat in hidravlične škarje. Takrat je društvo skrbelo za opremljanje prostorov v gasilskem domu in urejanje okolice. Uspešno je gasilo veliko požarov doma in v okolici, za kar so zaslužni posamezniki. V letu 2003 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Štefan Balek (predsednik), Jožef Štefanicki (podpredsednik), Aleksander Horvat (poveljnik), Jožef Kuronja (podpoveljnik), Ludvik Balek (tajnik), Aleksander Balek (blagajnik) in Štefan Balek (orodjar). V nadzorni odbor so bili izvoljeni Vladimir Kuronja (predsednik), Karel Balek in Karel Barbarič (člana).

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Peskovci

pgd peskovciŽupan Peskovec Jožef Kozic je na svojem domu 30. novembra 1926 sklical vaški sestanek, na katerem so ustanovili gasilsko društvo. Ustanovnega zbora so se udeležili Gabor Balek, Ludvik Balek, Vincenc Bejek, Štefan Breskoč, Vinko Kardoš, Aleksander Kerčmar, Aleksander Kozic, Janez Kozic, Jožef Kozic, Aleksander Kutoš, Aleksander Ozvatič, Ernest Ružič, Ludvik Ružič, Štefan Ružič in Koloman Županek. Župan jih je seznanil z nalogami društva, in prebral društvena pravila, ki jih je izdala gasilska zveza Jugoslavije v Ljubljani, ter jih opozoril na obveznosti, ki jih bodo morali izpolnjevati. Navzoči so pravila sprejeli in se hkrati pisno odzvali, da bodo naloge vestno izpolnjevali. Izmed navzočih so izvolili naslednje vodstvo: Jožef Kozic(načelnik), Štefan Ružič (poveljnik), Štefan Breskoč (podpoveljnik), Ludvik Ružič (nadzornik oprave), Aleksander Ozvatič (tajnik), Aleksander Kerčmar (četar). Za pregledovalce računov so bili določeni Vinko Kardoš, Ernest Ružič in Ludvik Ružič. Na ustanovnem občnem zboru je bil prisoten tudi starešin križevske gasilske župe Josip Džuban, društvo pa je podpisalo pristopno izjavo za članstvo v Gasilski župi Križevci. Ob ustanovitvi je društvo imelo na razpolago dvokolesno ročno brizgalno in nekaj metrov cevi, vendar je bila brizgalna za gašenje večjih požarov neprimerna. Šele leta 1930 so kupili novo štirikolesno brizgalno, ki je ohranjena še danes.

pgd peskovci (2)Leta 1933 se je društvo po ZOKGJ preimenovalo v gasilsko četo in postalo član murskosoboške gasilske župe. Število članov je ostalo nespremenjeno. Leta 1936 so na občnem zboru sprejeli sklep, da zgradijo gasilski dom. Dom z dvema prostoroma, garažo in sejno sobo so svečano predali namenu 6. junija 1937, blagoslovil ga je evangeličanski duhovnik Aladar Darvaš iz Križevec, svečanost pa je prisostvoval tudi član soboške gasilske zveze Franc Štefanec. Na občnem zboru leta 1937 so izvolili novo vodstvo: Jožef Kozic (predsednik), Aleksander Kerčmar (poveljnik), Karel Novak ( podpoveljnik), Ernest Ružič (tajnik), Štefan Breskoč (blagajnik) in Ludvik Belec (orodjar). V nadzorni odbor so bili izvoljeni Aleksander Kutoš (predsednik), Koloman Županek in Ernest Ružič (člana). Eden največjih požarov, ki so ga gasili peskovski gasilci, je bil 29. april 1939 v domačem kraju pri mlinarju Eriku Deutschu, kjer je zagorelo vse do tal, rešili so le gospodarjevo družino in živino. Leta 1940 so gasili manjši požar pri posestniku Kozicu. Večje število požarov so gasili tudi pozneje, vendar so takrat že imeli boljšo opremo. Med madžarsko okupacijo sta društvo vodila Jožef Kozic in Aleksander Kerčmar. Po letu 1945 je poveljstvo prevzel Aleksander Kerčmar, njegov namestnik je bil Ernest Ružič, tajnik Aleksander Kerčmar, blagajnik Štefan Kerčmar in orodjar Ludvik Balek. Leta 1950 se je društvo priključilo h GD Šalovci, vendar je združitev trajala do leta 1952, nato sta se društvi razdružili in posebej delujeta vsaka zase.

pgd peskovci (3)Leta 1956 se jej začelo gradnja novega gasilskega doma, ki je bil predan namenu leta 1961. dom so pozneje še dograjevali: v letu 1992 so dokončali fasado in leta 1996 dogradili nadstrešnico. Istočasno so razvili tudi društveni prapor. Leta 1953 je društvo kupilo mobilno brizgalno Savica zmogljivosti 300 l/min. V tem času je bil na čelu društva poveljnik Koloman Balek, v letu 1966 ga je nasledil Emil Kerčmar. Društvo je skrbelo tako za dom kot opremo in leta 1978 so od Gasilskega društva Adrijanci kupili motorno brizgalno Zieger zmogljivosti 400 l/min. Tej je v letu 1996 sledila nova motorna brizgalna Zieger zmogljivosti 800 l/min. Novo vozilo UAZ so prevzeli v letu 1987, pri nakupu je velijo sredstev prispevalo gojitveno lovišče Kompas. Pri realizaciji tega nakupa motorne brizgalne Ziegler pa imajo posebne zasluge Drago Koltaj, Emil Kerčmar in Aleksander Ozvatič. Na občnem zboru 9. 3. 2003 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Janez Kerčmar (predsednik), Bojan Koltaj (podpredsednik), Emil Kermač (poveljnik), Bojan Barbarič (podpoveljnik), Marjan Čerpnjak (tajnik), Milan Kozic (blagajnik). Nadzorni odbor sestavljajo Ludvik Šebjanič (predsednik), Albin Kozic in Branko Toth (člana).

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

praporPGD Stanjevci

Leta 1933 je bilo v Prekmurju ustanovljenih 11 gasilskih društev, med njimi tudi PGD Stanjevci. Ustanovni zbor je bil 13. januarja 1933 v osnovni šoli Stanjevci. Ob ustanovitvi je imelo društvo le štirikolesno ročno brizgalno znamke FrancWalser, 200 lit/min in 22 metrov tlačnih ter 4 sesalnih cevi. Leta 1953 so se začele priprave na gradnjo gasilskega doma. Dom je bil predan svojemu namenu šele 1960 leta, potem pa so ga konec osemdesetih let popolnoma prenovili in dogradili.

Skozi desetletja se je v društvu menjalo veliko vodilnega kadra, kateri je s svojim delom veliko prispeval k vsemu, kar gasilci Stanjevec danes imamo. PGD Stanjevci sodeluje na različnih gasilskih tekmovanjih v občini in zunaj nje in dosega zadovoljive rezultate. Veliko je želja in načrtov, ki jih v okviru PGD Stanjevci in z vaščani vasi Stanjevci želimo v prihodnosti uresničiti. Pomagati sočloveku, ko je pomoči najbolj potreben, je dejavnost, ki prostovoljno gasilsko društvo združuje in mu daje nove moči za nadaljnjo delovanje.

Zapisala: Anita Zakoč
Tajnik PGD Stanjevci

Gasilski dom v Stanjevcih

Gasilski dom v Stanjevcih

Leta 1933 je bilo v Prekmurju ustanovljenih 11 gasilskih društev, med njimi tudi Gasilsko društvo Stanjevci. Ustanavljanje gasilskih društev je med drugim pospešil tudi v tem letu sprejeti ZOGKJ. V Stanjevcih je bila težnja po organiziranem delovanju gasilcev še posebej močna, tako zaradi pogostih požarov kakor tudi zaradi že organiziranih gasilskih društev v tem delu Goričkega. Pobudnik ustanovitve društva je bil Adam Bohar, pomagal pa m je šolski upravitelj petrovske šole Janos Paulik, ki je bil tudi tajnik križevske gasilske župe. Janos Paulik je bil po rodu Slovak in je na Goričkem ostal vse do konca vojne, takrat se je zardi svojega nadzora umaknil na Madžarsko.

PGD Stanjevci okrog leta 1940

PGD Stanjevci okrog leta 1940

Ustavni občni zbor je bil 13. januarja 1933 na osnovni šoli v Stanjevcih, udeležili so se ga Adam Bohar, Karel Bohar, Ludvik Bohar, Koloman Dovidija, Franc Felkar, Franc Kološa, Karel Kozar, Adam Kozic, Kolman Kučan, Ludvik Kučan, Karel Lazar, Ludvik Lazar, Janez Perš, Adam Smodiš, Elek Smodiš, Ludvik Smodiš, Koloman Šafran, Tomaž Šafran, Franc Šinkec, Aleksander Škerlak, Ludvik Škerlak, Karl Zakoč in Ludvik Zakoč. Člani so sprejeli društvena pravila in v skladu z njimi položili tudi zaobljubo. Društvo je postalo član križevske gasilske župe. Izmed navzočih so izvolili naslednje vodstvo: Adam Bohar (načelnik), Janez Perš (častni načelnik), Adam Smodiš (poveljnik), Ludvik Bohar (podpoveljnik), Karel Kozar (tajnik), Franc Šinkec (blagajnik), Ludvik Kučan (pregledovalec računov. Ob ustanovitvi je imelo društvo le štirikolesno ročno brizgalno znamke WALSER zmogljivosti 200 l/min. in 22 metrov tlačnih ter 4 sesalne cevi. Brizgalna je bila nabavljena že pred 1. svetovno vojno, in sicer okrog leta 1896, z njo je do ustanovitve društva upravljal župan. Orodje so hranili v leseno orodjarni, ki je bila v lasti občine.

PGD Stanjevci v začetku 90. let

PGD Stanjevci v začetku 90. let

Leta 1933 se je društvo po ukinitvi križevske gasilske župe vključilo v novoustanovljeno murskosoboško gasilsko župo. V skladu z ZOGKJ 1933 se je preimenovalo v četo. Leta 1034 se je četa z lastnimi sredstvi kupila svečane gasilske uniforme. Ker je bilo vse gasilstvo pod pokroviteljstvom krajev družine so morali tudi člani Gasilske čete Stanjevci priseči kralju Petru II. Leta 1936 so stanjevski gasilci sodelovali pri gašenju večjega požara v Otovcih pri Ludviku Jošarju in Špilaku. V letih 1934-1941 je bil gmotni položaj čete dokaj slab, kar je vplivalo na zmanjšano aktivnosti. V letu 1937 je članstvo občutno upadlo, leta 1940 pa je naraslo na 25 članov. Leta 1940 so po ukazu srezkega načelnika ustanovili vojno gasilstvo. Med Madžarsko okupacijo sta četo vodila predsednik Adam Bohar in poveljnik Adam Smodiš. Po osvoboditvi je poveljstvo prevzel Adam Smodiš, ki je uredil orodje in zbral članstvo. Leta 1947 je društvo vstopilo 9 mladih članov, celotna četa je štela 32 članov.

Razgrnitev prapora v Stanjevcih, leta 2008

Razgrnitev prapora v Stanjevcih, leta 2008

Po sprejetju ZPGD 1948 se je četa preimenovala v društvo, ki so ga vodili predsednik Adam Bohar, poveljnik Karel Karel Bohar in sekretar Karol Kozar. Društvo je spadalo pod okrajno gasilsko poveljstvo, po ustanovitvi okrajne gasilske zveze pa se je vključilo vanjo. Leta 1953 so se začele priprave na gradnjo gasilskega doma. Sredstva so stanjevski gasilci zbrali predvsem v domačem kraju, nekaj denarja so dobili tudi ut sredstev DOZ-a. Dom je bil predan namenu šele leta 1960, nato so ga konec osemdesetih let popolnoma prenovili in dogradili. Svečani prevzem doma, ki  vsekakor sodi med lepše na Goričkem, je bil 8. avgusta 1993. Na občnem zboru 13. januarja 1963 je društvo sprejelo sklep o nakupu motorne brizgalne. Ob pomoči domačinov in gasilske zveze so leta 1964 dobili motorno brizgalno Rakovica zmogljivosti 600 l/min.

pgd stanjevciV letu 1975 so kupili novo motorno brizgalno Ziegler zmogljivosti 800 l/min, leta 1987 pa še novo gasilsko orodno vozilo TAM 80 T 5. Skozi desetletja se je v društvu menjalo veliko vodilnega kadra, ki je s svojim neutrudnim delom veliko prispeval k vsemu, kar stanjevski gasilci danes imajo. Pri tem je vsekakor potrebno omeniti predsednike Adama Boharja, Ernesta Smodiša, Franca Šinkeca in še posebej prizadevnega Franca Šlihthubra ter poveljnike Adama Smodiša, Karla Boharja, Kolomana Kučana in Ludvika Škerlaka. Z enako prizadevnostjo se v delo vključujejo Stanko Kozic, Janez Šlihthuber, Ludvik Lazar in Drago Škerlak.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Šulinci

Obnovljen gasilski dom v Šulincih, leta 1998

Obnovljen gasilski dom v Šulincih, leta 1998

Pobudo za ustanovitev šulinskega gasilskega društva je dal tamkajšnji upravitelj osnovne šole Janez Paulik. Ustanovni občni zbor je bil 13. oktobra 1932 v osnovni šoli v Šulincih, udeležili so se ga Evgen Andrejek, Janos Bagar, Ludvik Bagar, Josip Barber, Ludvik Barber, Karel Barbir, Janos Belec, Štefan Belec, Vendel Belec, Vendel Ficko, Ludvik Kerec, Janos Kolar, Ludvik Korošec, Josip Korpič, Karel Kovačec, Ludvik Kovačec, Šandor Lazar, Josip Mihalič, Josip Perš, Rudolf Perš, Maksimilijan Singer, Imre Šimon, Josip Trplan in Štefan Žižko. Navzoči so podpisali pristopne izjave in sprejeli društvena pravila, ki jih je izdala Gasilska zveza Jugoslavija v Ljubljani, ter položili zaobljubo, da bodo vestno opravljali sprejete naloge. V vodstvo so bili izvoljeni Štefan Žižko (načelnik), Karol Kovačec (poveljnik), Josip Trplan (podpoveljnik), Štefan Belec (tajnik), Maksimilijan Singer (blagajnik), in Jožef Miholič ter Koloman Belec (člana upravnega odbora). Ob ustanovitvi je imelo društvo le dvokolesno ročno brizgalno znamke Walser zmogljivosti 150 l/min. Brizgalno in ostalo orodje (cevi, krampe, kavlje) so hranili v leseni orodjarni. Z zbiralno akcijo so zbrali dovolj sredstev za nakup svečanih uniform in druge opreme. Po izidu ZOGKJ 1933 se je društvo preimenovalo v četo. Po ustanovitvi Gasilske župe Murska Sobota so se leta 1934 včlanili vanjo.

Prevzem novega vozila PGD Šulinci, leta 1998

Prevzem novega vozila PGD Šulinci, leta 1998

Leta 1937 se je vodstvo nekoliko spremenilo: Maksimilijan Singer (predsednik), Jožef Miholič (poveljnik), Štefan Belec (tajnik), Koloman Šebjanič (blagajnik). Prvi večji požar je četa v domačem kraju gasila leta 1938, ko sta zaradi pomanjkanja vode pogoreli dve stanovanjski hiši. Med madžarsko okupacijo so delali v težjih razmerah. Četo sta vodila predsednik Maksimilijan Singer in poveljnik Jože Miholič. Predsednika Maksimilijana Singerja, ki bil Žid, so leta 1943 aretirali in odpeljali v taborišče Dachau, kjer je bil ubit.

pgd sulinciPo osvoboditvi leta 1946 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Štefan Belec (predsednik), Jože Miholič (poveljnik), Aleksander Lazar (podpoveljnik), Janez Bagar (tajnik), Koloman Šebjanič (blagajnik), Jurij Kerec (orodjar). Leta 1950 so se šulinski gasilci združili z društvom Lucova. Vodila sta jih Aleksander Felkar iz Lucove kot predsednik in Jože Miholič iz Šulinec kot poveljnik do leta 1952, ko je prišlo do razdružitve. Najprej sta šulinsko društvo vodila predsednik Ludvik Šebjanič in poveljnik Jožef Miholič. Društvo je bilo brez gasilskega doma, zato s se na to temo vrstile razprave. V letu 1954 je predsedniško mesto prevzel Jožef Miholič, z gradnjo gasilskega doma, sredstva so zbrali z zbiralnimi akcijami in s pomočjo občine. Dom so dokončali leta 1960, pozneje so ga še dogradili in preuredili.

Ženska ekipa PGD Šulinci

Ženska ekipa PGD Šulinci

Po letu 1960 sta društvo vodila predsednik Jožef Miholič in poveljnik Franc Barber. Leta 1964 je društvo kupilo novo motorno brizgalno Savica zmogljivosti 300 l/min. Po odstopu predsednika Jožefa Miholiča leta 1971 je njegovo mesto prevzel Jože Sukič, poveljništvo pa Štefan Bočkor. Leta 1977 so kupili novo motorno brizgalno Ziegler 800 l/min. V tem času je društvo poveljeval Franc Barbir. Za prevoz orodja in opreme so v letu 1982 kupili rabljeno vozilo Dogde, ki so ga preuredili v orodno vozilo. Temu je sledilo novo terensko vozilo UAZ, ki ga je društvo kupilo leta 1989. V tem času je predsedniško funkcijo opravljal Franc Miholič.

Občni zbor PGD Šulinci, 20.2.2011

Občni zbor PGD Šulinci, 20.2.2011

Na občnem zboru leta 1992 so izvolili naslednje vodstvo: Evgen Barber (predsednik), Franc Šebjanič (podpredsednik),  Štefan Belec (poveljnik), Štefan Bočkor (podpoveljnik), Franc Barber (tajnik), Jožef Korpič (blagajnik), Štefan Barber (adjutant). V letu 2003 je društvo na rednem občnem zboru izvolilo naslednje vodstvo: Štefan Bočkor (predsednik), Franc Šebjanič (podpredsednik), Štefan Belec (poveljnik), Franc Barber (podpoveljnik), Darko Gergar (sekretar), Jožef Korpič (blagajnik), Zlatko Dovidija (orodjar). V nadzorni odbor so bili izvoljeni Franc Sukič (predsednik), Ernest Pasičnjek in Milan Barber (člana). Kljub mnogim težavam, ki so društvo spremljale skozi čas, so dosežki v razvoju vendar zavidljivi. Lep dom in sodobna oprema ter dovolj članstva so vsekakor porok za uspešno varovanje ljudi in njihovega imetja.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]

PGD Ženavlje

Gasilski dom v Ženavljah

Gasilski dom v Ženavljah

V gornjepetrovski osnovni šoli je bil od leta 1924 do konca druge svetovne vojne upravitelj Janos Paulik, vnet družabni delavec, ki se je posebej posvečal gasilstvu. Tako je tudi v Ženavljah spodbudil napredne in spretne vaščane, da so ustanovili gasilsko društvo. Veliko mu je pomagal šolski upravitelj Karel Škerget in tako sta skupaj sklicala ustanovni občni zbor, ki je bil 23. marca 1932 v osnovni šoli. Zbora so se udeležili Jožef Balek, Adam Duh, Jože Časar, Koloman Časar, Aleksander Duh, Karel Gomboc, Jurij Grabar, Štefan Grabar, Jožef Kerčmar, Ludvik Kerčmar, Karel Slankovič, Koloman Slankovič, Viljem Slankovič, Jožef Šebjanič, Viljem Šebjanič in Karel Škerget. Sprejeli so društvena pravila in se včlanili v križevsko gasilsko župo ter v Gasilsko zvezo Jugoslavije v Ljubljani. Sprejeta pravila je potrdil župan Mariborske oblasti 14. aprila 1932. Na ustanovnem občnem zboru je bil tudi starešina križevske gasilske župe, Josip Džuban. V vodstvo so bili izvoljeni: Karel Škerget (načelnik), Josip Grabar (poveljnik), Vilmoš Slankovič (podpoveljnik), Jožef Balek (tajnik), Lajoš Časar (blagajnik), Štefan Grabar (orodjar) in Koloman Časar ter Karel Gomboc (trobentač). Nadzorni odbor so sestavljali: Karel Slankovič (predsednik), Jože in Ludvik Kerčmar (člana). Ob ustanovitvi društvo ni imelo orodja. Dvokolesno ročno brizgalno Walser iz leta 1893 zmogljivosti 150 l/min. so dobili od takratnega župana Aleksandra Baleka.

Po izidu ZOGKJ 1933 se je društvo preimenovalo v četo in po ustanovitvi murskosoboške gasilske župe postalo njen član in preko nje Gasilske zajednice Dravske banovine. Prvi ognjeni krst je društvo doživelo leta 1933, ko je v celoti pogorelo gospodarsko poslopje bivšega župana Aleksandra Baleka. Že naslednje leto pa je bil žrtev požara predsednik čete Karel Škerget. Z Gasilskim društvom Ženavlje je povezan poseben dogodek, ki se je zgodil 26. avgusta leta 1934. Nad vasjo je pristal balon dveh belgijskih znanstvenikov, profesorja Maxa Cosynsa in njegova asistenta Nera van der Elsta. Gasilci do takoj po pristanku vzpostavili stražo in pomagali pri drugih opravilih, povezanih s samim transportom balona na vlak. Predsednik Karel Škerget je za dobro organizacijo in tolmačenje iz francoščine dobil posebno odličje belgijskega kralja Leopolda.

pgd zenavljeLeta 1934 je vodstvo čete sklenilo, da bodo zgradili manjši gasilski dom. Sredstva so zbrali med krajani, nekaj denarja pa je primaknila tudi takratna občina. Dom je bil predan namenu leta 1936. Blagoslovil ga je evangeličanski duhovnik, Štefan Godina iz Gornjih Petrovec, slovesnosti je prisostvovalo 107 gasilcev, ki jih je nagovoril zastopnik murskosoboške gasilske župe Klanjšček. Do leta 1941 ni bilo v vodstvu nobenih sprememb. Četa je v tem času gasila več požarov. Med madžarsko okupacijo zaradi vojnih razmer četa ni bila učinkovita, saj se je mnogo rednih članov znašlo na bojiščih. Vodila sta jo Josip Grabar in Jože Kerčmar. Ob koncu vojne sta oba poskrbela, da je orodje ostalo nedotaknjeno. Leta 1945 je Krajevni narodni odbor Ženavlje začasno poveljstvo zaupal Josipu Grabarju. Na občnem zboru leta 1946 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo: Karel Škerget (predsednik), Jurij Grabar (poveljnik), Josip Kerčmar (podpoveljnik), Franc Gomboc (tajnik) in Ludvik Kerčmar (orodjar).

Leta 1948, po izidu ZPGD, se je četa preimenovala v društvo in sprejela nova društvena pravila. Leta 1950 se je društvo priključilo k GD Neradnovci, združitev pa je trajala le do leta 1952. Do leta 1963 v društvu ni bilo kadrovskih sprememb, na občnem zboru tega leta je predsedniško mesto prevzel Viljem Časar, za poveljnika je bil izvoljen Jožef Kerčmar, ki ga je kmalu zamenjal Ludvik Holcman. Leta 1966 je društvo ob pomoči domačinov in Krajevne skupnosti Petrovci kupilo motorno brizgalno Savica zmogljivosti 300 l/min. ter 90 m tlačnih cevi. V društvu je prihajalo do nesoglasij in v vodstvu je bilo več zamenjav. Na občnem zboru leta 1979 je bil za predsednika izvoljen Ernest Gomboc, ki je v zelo kratkem času utrdil društvo in že leta 1981 so razvili gasilski prapor. Zaradi dolgotrajnosti orodnega vozila ter ob pomoči krajanov zbrali denar in leta 1988 kupili novo orodno terensko vozilo UAZ.

Na občnem zboru v letu 2003 je bilo izvoljeno vodstvo v sestavi predsednik Karel Časar, poveljnik Štefan Grabar, tajnica Lilijana Svetec, blagajnik Marjan Časar. V nadzorni odbor so bili izvoljeni predsednik Franc Bagar ter člana Janez Zavec in Franc Holcman. Veliko truda je društvo vložilo v obnovo gasilskega doma, prav tako je v sedemdesetih letih ob obstoječem združenem domu zgradilo garažo. Veliko truda je bilo vloženega tudi v preskrbo z vodnimi zajetji, pri čemer je bilo društvo deležno velike pomoči lokalne oblasti. Društvo je gasilo več zahtevnih požarov v svoji okolici, pogosto tudi gozdne požare. Kljub maloštevilnemu prebivalstvu je vodstvo društva skozi vsa desetletja skrbelo za članstvo in njegovo izobraževanje.

Vir: [Gasilstvo v Prekmurju : 1873-2003 – Murska Sobota : Franc Gomboc, 2009]