Mlini in žage

lenarcicevmlinvneradnovcihLenarčičev mlin v Neradnovcih

Ob neradnovski Mali Krki, potočku, ki teče izpod slemena, po katerem poteka  slovensko-madžarska državna meja, stoji v ozki dolini stari Lenarčičev mlin. V njem je, še do pred kratkim, mlel gospodar Ludvik, ki je bil mlinar od mladosti.  V prihodnosti bo njegovo delo prevzel  sin Zdenko. Danes v mlinu meljejo na elektriko, včasih pa uporabijo tudi vodo.

Prvi mlin je bil zgrajen leta 1870. V njem je mlel le mlinski kamen, ki ga je poganjalo vodno kolo, kakršno deluje še danes. Pozneje so kupili mlinski valj in uredili močnejši pogon. Nabavili so parni stroj , od katerega je ohranjena le tablica z letnico izdelave 1897. Pozneje so mlin opremili še s pšeničnim valjem. Leta 1956 so kupili rabljen pogonski stroj na lesni plin, ki je deloval do leta 1976. Zanimivo je, da so stroj obnovili in še zmeraj deluje. Je prava posebnost mlina in redkost v širšem prostoru.

V letu 2000 so mlin v celoti obnovili in zajezili potok. Zanimiv je kompleten pogonski sistem kamnov in obnovljena vodna kolesa pod zajezeno vodo. Ob mlinu so urejena igrišča, poti in mostički za otroke in odrasle. Ustavljajo se kolesarji, ki kolesarijo po urejenih kolesarskih  poteh iz programa treh dežel. To je idealen prostor za družinski izlet in piknik v naravi.

Pojbičev mlin

V samem središču vasi, ob cesti Murska Sobota – Hodoš, se nahaja več kot 50 let star mlin in oljarna ter kašarna last družine Pojbič Kolomana.  Mlinarska dediščina na Slovenskem sega daleč nazaj v zgodovino. Ugotovljeno je bilo, da mlinarstvo sodi med najstarejše obrti človeškega  rodu. Tudi na  Slovenskem je mlinarska dediščina zelo pestra. Poznamo obvodne mline z različnimi načini pogona, vodne ali plavajoče mline, kot so se pri nas pojavljali na reki Muri in mline na veter. Pojbičev mlin je bil zgrajen leta 1952. Sprva ga je poganjal  lesni plin, od leta 1967 pa električni pogon. Danes v mlinu meljejo  ajdo, koruzo, pšenico, pridelujejo koruzni zdrob in ajdovo kašo. Ob mlinu obratuje že 40 let tudi oljarna, kjer stiskajo bučno olje iz bučnih semen. Bučno olje je postalo prekmurska kulinarična posebnost in je nepogrešljivo v vsaki gostilni in kmečkem turizmu. V mlinu se lahko ti izdelki tudi kupijo.

Žaga v Lucovi

Žagarski obrat v Lucovi je zgradil Jožef Balek 1931 leta, 1936 leta pa je dodatno zgradil še mlin.V žagalico je bil vgrajen polnojarmenik širine 60 cm in en krožni žagalni stroj. Imel je parni pogon. Leta 1961 pa se je priključil na elektromotorni pogon.

V letu 1948 je bil obrat nacionaliziran in dodeljen občinskemu ljudskemu odboru Gornji Petrovci. 1962 leta je obrat prevzelo Gozdno in lesno gospodarstvo v Murski Soboti. Obrat je leta 1971 pogorel ter bil takoj obnovljen v neposredni bližini prejšnjega. Zgrajeno je bilo tudi skladišče hlodovine. Na žagi se žaga predvsem za potrebe okoliškega prebivalstva. Obrat je od leta 1992 obratoval le občasno,1997 leta pa ga je odkupil Zoltan Felkar, ki je leta 1998 dodatno vgradil še horizontalni tračni žagalni stroj. Izdelal ga je Wravor iz Stranic pri Slovenskih Konjicah.

(Podatke je dal Konrad Vučak iz Puconec v knjigi Ladislava Pojbiča: Žage v Prekmurju, Izdalo Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Pomurja, Murska Sobota 2005.)

Žaga Kelemen

Žaga Gergar – Kelemen

Žago Gergar – Kelemen sta leta 1936 začela graditi Viktor Gergar iz Križevec 19 in Jurij Kelemen iz Križevec 18. Na travniku v »Doli» sta postavila leseno lopo in zabetonirala podstavek za polnojarmenik. Že rabljen stroj sta kupila v Radgoni, izdelan pa je bil na Dunaju. Ob žagi je bil tudi krožni žagalni stroj. Celoten obrat je poganjala lokomobila.

( samohodka ), last Viktorja Gergarja, ki je ob mlačvi služila kot pogon za vleko mlatilnice. Zato žaga v času žetve in mlačve ni delala. Na žagi sta razen kurjača bila zaposlena dva delavca. Celotna strojna naprava ni delovala dobro in se je pogosto kvarila. Most ni bil stabilen, tudi jarem, ki je bil vpet samo z ene strani, je nihal, zato kvaliteta reza ni bila dobra. Zaradi pogostil zastojev je bila kapaciteta majhna. Dnevno niso razžagali več kot 5 m3 hlodovine. Žagarstvo se ni razvilo po pričakovanju lastnikov, zato so po nekja letih, okrog l. 1940, žagarsko napravo prodali. (Podatke o žagi je zbral Aleksander Gergar, dipl. ing. gozdarstva v knjigi Ladislava Pojbiča: Žage v Prekmurju, Izdalo Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Pomurja, Murska Sobota 2005.)

Žaga Kelemen

Leta 1974 je bil v Križevcih zgrajen drugi žagarski obrat. Arpad Kelemen je nabavil polnojarmenik širine 40 cm, madžarske izdelave, znamke Langfelder v. gépgyár Budapest 1907 – 1905 sz.

Zaradi majhne kapaciete je bil 1978 leta na iste temelje vgrajen drug polnojarmenik znamke PINI&KAY – Wien, 70 cm širine, ki ga je nabavil v Murskem Središču. Ker se je polnojarmenik 1982 leta zlomil, je bil nabavljen drug polnojarmenik, znamke ESTERER, širine 70 cm. Ta stroj je bil nameščen šele leta 1988. Med tem časom žaga ni obratovala. Pogon v žagarskem obratu je motorni.Leta 1993 je k žagarskemu obratu dodan še nov tračni žagalni stroj francoske izdelave, znanke WILLIAM GILLET-BORDEAUX. Zaradi preusmeritve na mizarsko dejavnost je žaganje poletu 1994 omejil, po letu 1997 pa žaga samo za lastne potrebe.

(Podatki so iz knjige Ladislava Pojbiča: Žage v Prekmurju, Izdalo Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Pomurja, Murska Sobota 2005.)